Razlika je v topnosti in mešanju. Polivinilpirolidon je polimer vinilpirolidona z različno molekulsko maso. Je zlahka topen v vodi in ni podvržen elektrolizi. Njegova vodna raztopina se meša z raztopinami serije celuloze. Lahko se meša tudi z neionskimi, anionskimi ali kationskimi komponentami, kot je salicilna kislina. Izdelke serije PVPK je mogoče poravnati z dodajanjem velike količine soli, K90 pa je lažje poravnati kot K17. Topnost PVP v različnih organskih topilih se zelo razlikuje.
Serija PVPK se lahko raztopi v teh topilih, da dobimo raztopino, ki vsebuje vsaj 10 % PVP. Stabilnost pri shranjevanju Ko je pH vrednost vodne raztopine višja od 6, se bo povečala, če je shranjena pri višji temperaturi. Zakisana raztopina (koncentracija manjša od 30%) ima nagnjenost k aglomeraciji med skladiščenjem, kar lahko preprečimo z dodajanjem stabilizatorjev. Ni priporočljivo uporabljati stabilizatorjev OH ali NH2.
Uporaba: suspenzijsko sredstvo, dispergirno sredstvo, emulgator Dodajanje PVPK vodotopnemu suspendirnemu sredstvu, disperzirnemu sredstvu, emulgatorju lahko poveča stabilnost. PVP lahko tvori tanko plast na površini koloidnih delcev, ki se lahko izogne njegovi kondenzaciji. Proizvodnja plastike Pri proizvodnji trdnih plastičnih polimerov se PVPK dodaja kot zaščitni koloid in stabilizator polimerizacije. Lepila PVPK 90 in K 85 sta zgoščevalci in zgoščevalci za lepila natrijevega stearata. Za pridobitev primerne viskoznosti je mogoče mešati različne PVPK. V lepilni disperziji se PVP K uporablja tudi kot zaščitni koloid in zgoščevalec. PVP K se uporablja tudi kot omočljivo lepilo za tesnjenje žigov in ovojnic, ker je PVP topen v vodi.